Francisco Suárez - Wikipedija, prosta enciklopedija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Francisco Suárez
Rojstvo	5. januar 1548[1][2][3] Granada, Kraljestvo Granada[d], Kastiljska krona[d][4][2]
Smrt	25. september 1617[1][2][…] (69 let) Lizbona, Kraljestvo Portugalska[d][2]
Državljanstvo	Španija
Poklic	teolog, filozof, pravoznanec, univerzitetni učitelj, duhovnik
Obdobje	Pozna sholastika, renesančni humanizem
Regija	Zahodna filozofija
Šola/tradicija	pozna sholastika, humanizem na Iberskem polotoku, Univerza Salamanca
Glavna zanimanja	metafizika (s teologijo), kozmologija, filozofija prava, politična filozofija, etika, psihologija
Pomembne ideje	sinteza sholastike in prehod v novoveško filozofijo; razvijanje koncepta pravične vojne; zagovor naravnega prava in zasnova modernega mednarodnega prava
Vplivi renesančni humanisti; Aristotel, Ibn Sina, Ibn Rušd, Akvinski, Duns Skot, Ockham, Molina
Vplival na Descartes, Grotius, Locke, Pufendorf,Wolff, Leibniz, Schopenhauer, Kierkegaard, Heidegger, Sartre

Francisco Suárez, španski jezuit, filozof, teolog in pravnik, * 5. januar 1548, Granada, Španija, † 25. september 1617, Lizbona, Portugalska.

Ugled izobraženega učenjaka je užival že za časa svojega življenja. Imenovali so ga »Doctor Eximius et Pius«, izvrstni in pobožni Doktor. Naslednji dve stoletji do nemške univerzitetne reforme je užival status vrhunskega učenjaka. Zaslužen je za prenos srednjeveške sholastike v novoveško filozofijo. Mnogi sholastiki, njihove vsebine in vsebine arabskih filozofov so se ohranile po njegovi zaslugi.

Suarezova sinteza treh najpomembnjših filozofskih sistemov sholastike: tomizma Tomaža Akvinskega, skotizma Dunsa Skota in nominalizma Ockhama, velja za zadnji intelektualni podvig sholastike preden se ta izteče v novoveško filozofijo. Njegov opus je zelo obsežen od klasičnih komentarjev k Aristotelu do iskanja političnih možnosti za ureditev mednarodnega prava na naravnem pravu.

• 

  Commentariorum ac disputationum in tertiam partem divi Thomae (1590).

• 

  Operis de religione (1625).

• 

  De incarnatione, pars prima (1745).

• 

  De incarnatione, pars secunda (1746).

• 

  Prima pars Summae theologiae de Deo vno et trino