Robert Fico - Wikipedija, prosta enciklopedija

Iz Wikipedije, proste enciklopedije

Robert Fico
Fico aprila 2024
Predsednik vlade Slovaške
Trenutni nosilec naziva
Začetek delovanja 25. oktober 2023
Predsednik	Zuzana Čaputová Peter Pellegrini (izvoljen)
Namestnik	Poglej seznam Robert Kaliňák Peter Kmec Denisa Saková Tomáš Taraba
Predhodnik	Ľudovít Ódor
Na položaju 4. april 2012 – 22. marec 2018
Predsednik	Ivan Gašparovič Andrej Kiska
Namestnik	Poglej seznam Robert Kaliňák Peter Kažimír Miroslav Lajčák Ľubomír Vážny Peter Pellegrini Lucia Žitňanská Gabriela Matečná
Predhodnik	Iveta Radičová
Naslednik	Peter Pellegrini
Osebni podatki
Rojstvo	15. september 1964[1] (60 let) Topoľčany[d], Češkoslovaška
Politična stranka	Smer – socialna demokracija (od 1999)
Druga politična pripadnost	Komunistična partija Češkoslovaške (1986–1990) Stranka demokratične levice (1990–1999)
Zakonci	Svetlana Svobodová ​ (por. 1986)​
Otroci	1
Alma mater	Univerza Komenskega v Bratislavi (doktorat prava) Slovaška akademija znanosti
Poklic	politik
Podpis

Robert Fico, slovaški politik, nekdanji in trenutni predsednik slovaške vlade, * 15. september 1964, Topoľčany, Češkoslovaška (danes Slovaška).

Fico ima v zgodovini Slovaške najdaljši staž na mestu predsednika vlade, vodil jo je že med 2006 in 2010 ter med 2012 in 2018. Ponovno je bil izvoljen leta 2023. Je ustanovitelj stranke Smer – socialna demokracija, ki jo tudi vodi.

Leta 1992 je bil prvič izvoljen v parlament, naslednje leto pa je bil imenovan v češkoslovaško delegacijo parlamentarne skupščine pri Svetu Evrope. Njegova politična stališča so bila označena kot populistična.

Po parlamentarnih volitvah leta 2010 je Fico bil v opoziciji in bil njen neformalni vodja. Po izglasovanju nezaupnice vladi Ivete Radičove je stranka Fica zmagala na parlamentarnih volitvah 2012 in osvojila absolutno večino sedežev v parlamentu, sam pa je postal predsednik nove vlade.^[2] Leta 2013 je Fico napovedal svojo kandidaturo za predsedniške volitve leta 2014. V drugem krogu 29. marca 2014 je volitve izgubil proti svojemu političnemu tekmecu Andreju Kiski.^[3] Marca 2018 je Fico zaradi politične krize po umoru preiskovalnega novinarja Jána Kuciaka podal svoj odstop Kiski, ki je nato za sestavo nove vlade zadolžil podpredsednika vlade Petra Pellegrinija.^[4][5]

Med parlamentarnimi volitvami leta 2023 je Fico obljubljal, da bo prekinil vojaško podporo slovaški sosedi Ukrajini, ki jo je napadla Rusija.^[6][7] Njegova stranka Smer je z 22,95 % glasov zmagala na volitvah.^[8] Fico je oblikoval koalicijo s stranko Glas – socialna demokracija, ki so jo leta 2020 ustanovili Pellegrini in drugi bivši člani Ficove stranke, ter s Slovaško nacionalno stranko. 25. oktobra je začel svoj četrti mandat na čelu vlade. Ficova vlada je prekinila vojaško pomoč Ukrajini,^[9] povečala nadzor nad mediji in ukinila posebno tožilstvo za preiskovanje korupcije.^[10] Te poteze so sprožile množične proteste.^[11]

15. maja 2024 je bil Fico v poskusu atentata večrat ustreljen in hospitaliziran. Konec istega meseca je bil odpuščen v domačo oskrbo.^[12] Fico je kasneje izjavil, da je napadlcu odpustil.^[13]

Fico je v začetku leta 2025 skušal z grožnjami prisiliti Ukrajino v podaljšanje pogodbe za transport ruskega plina do Slovaške^[14] in odpotoval k Vladimirju Putinu.^[15] Ficova proruska, proti NATO in EU usmeritev je sprožila množične proteste,^[16] ki so zahtevali njegov odstop, sledil pa je tudi izstop Slovaške nacionalne stranke iz njegove koalicije.^[17][18]

• "The Fico Threat", by Martin M. Simecka (March 2009 essay in Salon)
• "Fico profile"
• »Slovakia's election: Slovakia turns left«. The Economist. 11. marec 2012.