Potrpi – Wikivir
Iz Wikivira, proste knjižnice besedil v javni lasti
| Spisano: | Alenka Župančič |
| Viri: | Vera Albreht, Potrpi, Knjižnica Mirana Jarca Novo mesto, Posebne zbirke Boga Komelja, Zapuščina Vere Albreht, Ms 254, tipkopis, IN = 6796. |
Dovoljenje: {{licenca-
|
Ta datoteka je objavljena pod licenco Creative Commons Priznanje avtorstva-Deljenje pod enakimi pogoji 3.0}} |
Stopnja obdelave: 
|
To besedilo je v celoti pregledano, vendar se v njem še najdejo posamezne napake. |
| Izvozi v formatu: |  epub  mobi  pdf  rtf  txt
|
Potrpi
Ko so te poslednjič zasuli s kamenjem,
te ni več prizadelo.
Z njim, ki ti je mejaš v smrti,
- s pravtako prekrižanimi rokami in votlo lobanjo -
strmita vsevdilj v isto zvezdo na nebu.
Zdaj sta povezana le še po krtu,
ki rije po tvojih in njegovih globinah …
Večkrat sede na tvoj beli nagrobnik
mila ptica s črnim ovratnikom.
Rada bi se oddolžila
za vse ptice, ki si jih ljubil v življenju.
Brezčutni so togi koraki pogrebcev,
ki ves dan vlačijo vozičke z venci,
da plašijo ptico,
ptico s črnim ovratnikom, ki bi ti rada vrnila.
Potrpi: kmalu bodo odgrnili zeleno posteljo,
pripravljeno ob tebi zame.
11. 2. 1964
- Pesem Potrpi (11. 2. 1964) je Vera Albreht napisala ob prvi obletnici moževe smrti. Franu Albrehtu, Francetu, kot so ga imenovali domači, je posvetila cikel pesmi Na drugem bregu: Kako te čakam (1963), Kako prehodim sama naj zdaj pota, Kmalu bo leto že, Ostalo vse tako je (1965). K temu ciklu bi sodili še pesmi Njemu in Potrpi. Slednja še ni bila objavljena.