Mladinska knjiga - Iz medijev

27. avgust 2009
Ljubljana - MMC RTV SLO

96-letni pisatelj Boris Pahor je danes, po sredinem velikem slavju v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma, danes v hotelu sprejemal novinarje. Ob tem je povedal, da "mladi lahko še kaj naredite. Morate se zavzeti, morate vplivati na parlament!"

Pisatelj Boris Pahor, ki ga že spremlja naziv legenda, je 96-letni rojstni dan praznoval burno. Po sredinem velikem slavju v Linhartovi dvorani Cankarjevega doma je danes v hotelu sprejemal novinarje. Pahor je že enkrat dejal, da se zadnje čase počuti kot Gina Lollobrigida, a kljub šalam, ki jih vedno zmore, nikoli ne pozabi na "svoje teme".

Gospod Pahor, na včerajšnji slovesnosti za vaš 96. rojstni dan, ko je z vami praznovala polna Linhartova dvorana Cankarjevega doma, ste rekli, da bi bili veseli, če bi se prisotni tako kot se zdaj za vas, zanimali tudi za slovensko skupnost zunaj države. Občutite vsesplošno obleganje, ki ste ga deležni zadnje čase, potem ko ste bili desetletje spregledani, kot sprenevedanje?

Seveda je to sprenevedanje. Mene so prijeli, ker sem s svojo literaturo uspel tudi v tujini, ne le v Trstu in deloma v Sloveniji. Veliko pozornosti sem bil deležen zlasti lani, ko je denimo o meni govorila cela Italija. V tem primeru gre torej za refleks. Toda poglejte, knjige, ki so zdaj v Izbranih delih - in za to vsekakor velja pohvaliti Mladinsko knjigo in Cankarjevo založbo -, recimo Parnik trobi nji ni izšel vse od leta 1972. Zdaj so knjigo prvič ponatisnili, prej pa je bila dostopna le v knjižnici.

Občinstvo je včeraj požiralo vsako vašo besedo. Zdelo se je, da so iskreno z vami.

Da, toda slovensko prebivalstvo ne ve o nas za mejo nič. Čudi se, da imamo slovenske šole v Trstu! Še več, sprašujejo se celo, kakšen je njihov pomen v združeni Evropi. Tu ni kaj dodati. Na žalost tako to je in pika.

Tozadevno ste zelo kritični do slovenskih medijev, ki da ne izkazujejo zanimanja za zamejce.

Če bi se denimo neki časnik ob mojih včerajšnjih mislih zavzel za problematiko izključevanja Trsta iz slovenske politike in druge teme, o katerih ves čas govorim, bi se o tem začelo govoriti. Tako pa novinarji napišejo 10 vrstic in naslednji dan je to pozabljeno.

Vaš polemični odnos s slovensko, predvsem zunanjo politiko je ves čas živ, pa vendarle se zdi, da ste zadnje leto nekoliko bolj zadovoljni z razmerami.

Bolje je predvsem zaradi naših ljudi v Trstu, ki se zbirajo tako v sklopu Slovenske kulturno-gospodarske zveze, ki je bolj levičarska, kot v Svetu slovenskih organizacij, kjer so bolj katoliško usmerjeni. Oni vztrajajo, da se slovenska država zavzame za svoje ljudi. Pa ne, da jih podpira finančno, to je še najmanjša težava. Mi bi se le radi vključili v normalno slovensko življenje. No, kakšen minister nas zdaj že obišče ...

Bi se v tem primeru lahko zgledovali po italijanskih medijih in odnosu, ki ga gojijo do svojih zamejcev?

Italijanski Il Piccolo ima stran, kjer vsak dan piše o Istri in o Dalmaciji, kjer bivajo Italijani. Premorejo kaj primerljivega slovenski časopisi? Ne! Slovenski časopisi bi morali vsebovati kroniko življenja slovenskih zamejcev, da bi razmeram lahko sledila tudi matica. V Trstu poskušajo ustvarjati razpoloženje o Ljubljani, ni pa prestolnica tista, ki bi iz Slovenije projicirala narodno zavest. Slovenija je srečna, če se o tem ne govori! Italija, ki ima 60 milijonov prebivalcev, se zanima za svoje ljudi zunaj države ter jih vedno podpira. Če manjka klavir v neki vasi, bo pomagala pri nakupu, da bi le dokazala, kako je pričujoča.

Če se ustaviva še pri vašem najbolj odmevnem delu Nekropola, v katerem ste opisali svojo taboriščno izkušnjo. Večkrat ste že dejali, da je knjiga poklon političnim deportirancem, ki so potonili v pozabo, saj da se taborišča med 2. svetovno vojno enačijo le z judovsko usodo. Bojda so vas zaradi te izjave francoski kolegi malodane označili za antisemita?

Res je, toda na politične zapornike, na protinacistične "rdeče trikotnike", med katere sem sodil tudi sam, se ne sme pozabiti. Če sem zaradi tega antisemit, tudi prav. O taboriščih za politične zapornike se ne piše, le o Auschwitzu in Treblinki. Toda na zahodu Nemčije in deloma v Franciji so bila taborišča, v katerih so ljudje sestradani in bolni prav tako umirali. Le da niso bili takoj zaplinjeni in zažgani, ampak so morali delati, dokler so le lahko stali pokonci. Ta taborišča je prekrila tragedija Judov. Žal pa se tudi politični taboriščniki, tisti, kar nas je ostalo, nismo združili in opozorili, da nas ne smejo zamolčati.

Političnim zapornikom se je vendarle poklonila Francija, ki je postavila center, posvečen "rezistentom".

Da, in kot je dejal moj prijatelj Evgen Bavčar, na odločitev za postavitev centra je vplivala tudi moja Nekropola. Francija se mi je tako zahvalila, še preden se mi je poklonila z vitezom legije časti. S francoskega obrambnega ministrstva so mi tudi pisali, da se mi zahvaljujejo, "da ste prikazali naše taborišče Evropi". Toda, veste, saj ni samo njihovo taborišče, veliko jih je bilo! V Nekropoli združujem Dachau, Buchenwald, Doro, Bergen-Belsen....

V Italiji bo izšla vaša biografija, ki ste jo naslovili "Tre volte no" (Trikrat ne). Trikrat ne pomeni ne fašizmu, nacizmu in komunizmu?

Z vsemi tremi sem imel opravka, tudi s komunizmom. Revija Zaliv, ki smo jo tiskali 24 let, in s katero sva z ženo zbirala denar za vsako številko posebej - tukaj ima ona veliko zaslugo, brez nje ne bi zmogel - je pomenila antidiktaturo, ne antikomunizem. Veste, komunizem je lahko zelo poštena zadeva, toda, ko postane diktatura, ga črtam. Toda Marx ima še vedno prav, recimo glede ekonomije. Saj se njegova razmišljanja potrjujejo prav zdaj, v času globalne krize. A vladavina proletariata ni uspela, Lenin jo je odpravil v Sovjetski zvezi, kot sta jo Kardelj in Kidrič pri nas. Delavci niso vladali, so le delali, tako kot danes.

Dobro, pojdimo delat. Hvala vam, gospod Pahor, srečno!

Hvala vam, me veseli, da ste mladi. Mladi lahko še kaj naredite. Morate se zavzeti, morate vplivati na parlament!

Mednarodno najbolj priznani živeči slovenski pisatelj
26. avgust 2009
Ljubljana - MMC RTV SLO

26. avgusta praznuje 96. rojstni dan tržaški pisatelj Boris Pahor. Dan bodo v Cankarjevem domu pospremili s pogovorom s priznanim književnikom in z izdajo njegovega Izbranega dela

S slavljencem sta se pogovarjala njegov prijatelj Evgen Bavčar in urednik Zdravko Duša. Večer je povezovala Eva Longyka, zbrane pa nagovorila ministrica za kulturo Majda Širca.

''Redke življenjske in ustvarjalne zgodbe slovenskih – in ne le slovenskih – pisateljev so tako osupljive, kot je usoda tržaškega pisatelja Borisa Pahorja," je ob izdaji Izbranih del zapisal urednik Duša. Zgodba pisatelja, ki sodi danes gotovo med najbolj poznane slovenske pisatelje v tujini, njegova dela pa so prevedena v številne evropske in svetovne jezike, se je začela 26. avgusta leta 1913 v Trstu. Komaj sedem let pozneje je kot deček gledal, kako je gorel slovenski Narodni dom v Trstu, in to je bil le začetek dolgoletnega preziranja in preganjanja, ki sta kasneje zaznamovala njegovo življenje.

Kot preživeli taboriščnik in pokončen človek, ki se ni bal jasno in neposredno zapisati svojih misli, je bil po koncu vojne deležen načrtne pozabe. V povojni Jugoslaviji so tako ostala prezrta njegova dela Grmada v pristanu, Parnik trobi nji, Zatemnitev, Nekropola in Spopad s pomladjo, ki jih Mladinska knjiga ponovno izdaja v Izbranem delu, pa seveda tudi drugi pisateljevi zapisi.

Poleg omenjenih del, v katerih je Pahor na eni strani pričevalec in glasnik fašističnega preganjanja in narodnega genocida, na drugi pa izpričevalec lastne taboriščne izkušnje, se je Pahor podpisal pod dnevniške in esejistične spise. Ti prav tako izhajajo iz Pahorjeve potrebe po izpostavljanju zgodovinske resnice in slovenske samoniklosti.

Pahorjevo značilno pripovedništvo, ki ga ob tematiki iz življenja primorskih Slovencev zaznamujejo uporaba zmernih modernističnih pristopov, je, kot so zapisali v Mladinski knjigi, doživelo novo pomlad po osamosvojitvi Slovenije. Z najvišjim slovenskim priznanjem za dosežke v kulturi, Prešernovo nagrado, je bil nagrajen leta 1992. Odlikovali so ga s častnim znakom svobode Republike Slovenije, Univerza v Ljubljani pa ga je na pobudo filozofske fakultete nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta - Nobelovo nagrado.

Pahor prejema priznanja in izraze spoštovanja tudi v tujini. Francija mu je pred dvema letoma med drugim podelila naziv vitez legije časti, Italija pa mu je za roman Nekropola podelila prestižno nagrado premio napoli.

26.08.2009
Tekst: (sta), Dnevnik.si

Pisatelja Borisa Pahorja je na današnji slovesnosti ob njegovi 96-letnici počastila razprodana Linhartova dvorana Cankarjevega doma. Pahor, ki se je označil "za krivca te slovesnosti", je dejal, da bi bil vesel, če bi se tako kot danes zanj, zanimali tudi za slovensko skupnost zunaj države.

Priložnost za večerno slavje sta bili pravzaprav dve: najprej seveda Pahorjev rojstni dan, ki ga obeležuje prav na današnji dan, ob jubileju pa je izšlo tudi pet knjig njegovih Izbranih del pod okriljem Cankarjeve založbe in Mladinske knjige. Toda ponovno so največ navdušenja požele prav Pahorjeve misli, s katerimi preteklost vedno poveže s sedanjostjo.

Tržaški pisatelj je med vzroki za vztrajanje pri pomenu narodne identitete poleg požiga Narodnega doma v Trstu leta 1920 navedel še bolj osebne razloge: ko ti vzamejo jezik, postaneš nekdo drug, ne smeš več biti ti. "Nisem znal več živeti," je dejal tržaški pisatelj, ki je formativna leta lahko preživel zaradi drže, ko je na zunaj bil nekdo drug, a znotraj sebe je ohranil svoj jaz.

O tem pripoveduje številnim italijanskim dijakom, ko ga sprašujejo o njegovem najbolj znanem delu, Nekropoli. Začetek vsega zla je bil fašizem v Italiji, je dejal Pahor, a on je prvi, ki to pove italijanski mladini. Na žalost o Slovencih pod fašizmom kaj malo vedo tudi slovenski vrstniki, je pripomnil slavljenec, ki se je ponovno zavzel za "prijateljstvo na podlagi čistine". Poznati je potrebno obe strani, pa naj bo govora o partizanih in domobrancih ali o fašizmu in fojbah.

Kar zadeva prvo tematiko: ko je leta 1975 objavil intervju z Edvardom Kocbekom o povojnih pobojih, mu je takratna komunistična oblast oponesla, da je stopil na stran domobrancev. To je oslarija, je dejal Pahor, zanimala me je le resnica. Tudi ta, da so mlade domobrance, ki so mislili, da bodo padli v objem britanskih enot kot tisti junaki, ki so se borili proti komunizmu, pobili, medtem ko so voditelji pobegnili v Argentino.

In kot da so fojbe padle iz neba, je vzkliknil Pahor. Na zgodovino se po njegovih besedah pač ne sme gledati enostransko. Toda, kot je v šali dodal, ne želi, da bi slovesnost izpadla "kot miting", a ne more si kaj, da ne bi povedal, kaj mu leži na duši.

Pahorjevo pripovedovanje, ki so ga dopolnjevali urednik Zdravko Duša, literarna zgodovinarka Tatjana Rojc in vsestranski kulturnik Evgen Bavčar, so prekinjali številni aplavzi. Zadnji je bil na Pahorjevo prošnjo posvečen vsem tistim političnim zapornikom, ki se niso vrnili iz taborišč. Stoječi aplavz, kot se je za žrtve zgodil v Linhartovi dvorani, Pahorju pomeni največ. Zahvalil se je v njihovem imenu.

Mednarodno najbolj priznani živeči slovenski pisatelj
27. januar 2009 ob 13:52
Ljubljana - MMC RTV SLO

Univerza v Ljubljani je na pobudo Filozofske fakultete tržaškega pisatelja Borisa Pahorja nominirala za najvišje priznanje literarnega sveta - Nobelovo nagrado.
Čeprav uradnega seznama nominirancev Švedska akademija ne razkrije še 50 let po podelitvi, je bil Pahor za nagrado predlagan že večkrat. …(Kandidate za nominacije lahko predlagajo člani Švedske akademije, univerzitetni profesorji literature in jezikoslovja, dozdajšnji Nobelovi nagrajenci za literaturo in predsedniki organizacij pisateljev, ki so v svojih državah reprezentativne na področju literarnega ustvarjanja).